Sodoben pouk (književnosti) in razlike med učenci

Pavčkov verz Vsak človek je zase svet bi lahko prenesli v pedagoško prakso kot vsak učenec je zase svet. Če želi učitelj posameznemu učencu omogočiti optimalen razvoj in napredek na vseh področjih, mora pri pouku upoštevati njegove značilnosti, zmožnosti, nadarjenost in interes. Govorimo o pouku, osredinjenem na učenca, kar pomeni, da ne moremo vseh učencev poučevati na enak način. Ob enakem pristopu so npr. učenci s primanjkljaji preobremenjeni, nadarjeni pa se dolgočasijo. Učencem iste starosti, ki so različni po znanju, recepcijski zmožnosti, horizontih pričakovanj, kognitivnem stilu, interesih … mora sodobna šola dati enake možnosti za razvoj. Govorimo (skoraj že dvajset let in še vedno in spet) o načelu notranje učne diferenciacije in individualizacije pouka, mimo katerega ne moremo, saj je le z upoštevanjem tega mogoče upoštevati enake možnosti in različnost učencev. Od učiteljev se pričakuje, da poznajo razlike med učenci, jih upoštevajo in najdejo pot za uspešen razvoj posameznika.

Individualizacijo in diferenciacijo pri pouku književnosti povezujemo s konceptom osredinjenosti pouka na (napredek) učenca, pri čemer je z osredinjenostjo na učenca mišljen njegov horizont pričakovanja. Po Jaussu (1978) lahko bralec razume literarno besedilo samo do tiste mere, do koder je njegov horizont pričakovanja sposoben sprejeti signale oziroma podatke za recepcijo, ki jih posreduje besedilo. Upoštevanje horizontov pričakovanj in recepcijske zmožnosti učencev je izhodišče diferenciacije/individualizacije pri pouku književnosti.