Kodranje razuma

Delovodja Tomaž Por ga zelo spoštuje, pozorno mu prisluhne, kajti občasno morata delati skupaj. Dobro se razumeta. Tomaž sedi poleg in nezaupljivo pogleduje nasproti vozeče avtomobile. Noče se poglobiti v njegovo glasno razmišljanje. Ves čas po nepotrebnem kontrolira hitrost vožnje. Pri nekem nepreglednem ovinku utrudljivo pomisli: Hitrost in pazljivost sta v nenehni povezavi. Hiteti in zanemarjati lepoto življenja je greh. Hiteti in si trapasto dopovedovati, kako je lepo, je norost. Hiteti in izzivati smrt z zaničljivim nasmehom, kot ne bi bila prisotna na cesti, je zločin. Hiteti in izničevati čas ljubezni, izničevati spoštovanje medčloveških odnosov zaradi brezbrižnosti, je nesramna pokvarjenost. Hiteti in naglo zgrabiti za dobrine in odhiteti naprej, je neumna sebičnost.

Profesor Franc se pozorno ozre na vzvratno ogledalo in pripomni: »Kaj pa misli, da je, če ima mercedes! V takšnih avtomobilih se vozijo domišljavci. Ne bom ga pustil naprej!« Še bolj pritisne na plin. Pri nekem tesnem srečanju z nasproti vozečim zapelje skrajno desno.

Tomaž se odmakne od vrat v strahu, da se bo avto podrgnil ob podporni cestni zid. Cesta se neprijetno zvija ob rečni strugi. Strmi visok hrib ji dela senco. Včeraj je prebral o nesreči na tej cesti. Nestrpno čaka, da se bo soteska razširila in tedaj se bo nekoliko sprostil. Srečno se pripeljeta do prvih njiv, cesta se nekoliko zravna. Oddahne si. »Se vam ne zdi, da malo prehitro vozite?« reče spoštljivo in vprašljivo. Ves čas je razmišljal, kako bi ga opozoril, da ga ne bi žalil. V stranskem ogledalu je opazoval avto, ki zelo nemirno vozi za njima.